Izguba nosečnosti je ena najtežjih izkušenj, skozi katero lahko gre ženska ali par. Tudi kadar se zgodi zgodaj, še preden je nosečnost vidna drugim, je lahko bolečina zelo resnična. Z izgubo ne izgine le nosečnost, ampak tudi upanje, načrti in predstava o prihodnosti, ki se je že začela oblikovati.
Ko se spontani splav zgodi enkrat, okolica pogosto reče, da je to “pogosto” ali “naravno”. A za žensko, ki je izgubila nosečnost, to običajno ni tolažba. Ko pa se izguba ponovi, se poleg žalosti pogosto pojavijo še strah, krivda, vprašanja in občutek, da lastnemu telesu ne moreš več zaupati.
Pomembno je vedeti: ponavljajoči se spontani splavi niso tvoja krivda. Niso posledica tega, da si nekaj narobe naredila, premalo počivala, preveč razmišljala ali si nosečnosti “premalo želela”. V večini primerov gre za zapleten preplet bioloških, hormonskih, genetskih, imunskih ali anatomskih dejavnikov, ki jih je mogoče raziskati samo s strokovno obravnavo.
Kdaj govorimo o ponavljajočih se spontanih splavih?
Definicije se med strokovnimi smernicami nekoliko razlikujejo. Nekatere govorijo o ponavljajočih se izgubah po dveh nosečnostih, druge po treh. V praksi pa je pomembno predvsem to, da si zaslužiš podporo že prej, če čutiš, da je stiska velika ali če se izguba ponovi.
Spontani splav pomeni izgubo nosečnosti pred obdobjem, ko bi plod lahko preživel zunaj maternice. Najpogosteje se zgodi v prvem trimesečju. Ena izguba nosečnosti je žal pogosta, ponavljajoče izgube pa so manj pogoste in zato zahtevajo več pozornosti.
Če se izgube nosečnosti ponavljajo, lahko ginekolog ali specialist za plodnost predlaga dodatne preiskave. Te so odvisne od tvoje starosti, števila izgub, tedna nosečnosti, v katerem se je izguba zgodila, zdravstvene zgodovine in morebitnih simptomov.
Pogosto se preverja:
- krvna slika in zaloge železa,
- delovanje ščitnice,
- raven nekaterih hormonov,
- sladkor v krvi in inzulinska presnova,
- prisotnost antifosfolipidnega sindroma,
- motnje strjevanja krvi,
- ultrazvočna ocena maternice in jajčnikov,
- morebitne pregrade, miomi ali druge spremembe v maternici,
- okužbe ali kronična vnetja,
- po potrebi tudi kakovost partnerjevega semena.
Vse preiskave pa niso potrebne pri vsaki ženski, zato je najboljši individualen pristop.
Zakaj je pomembno preveriti tudi partnerja?
Pri izgubi nosečnosti se breme pogosto nepravično prenese na žensko telo. A za nastanek in razvoj nosečnosti sta pomembna oba. Kakovost spermijev ne vpliva le na možnost oploditve, temveč tudi na zgodnji razvoj zarodka.
Zato je pri ponavljajočih se izgubah včasih smiselno preveriti tudi moški dejavnik. To lahko vključuje osnovni spermiogram, po potrebi pa tudi dodatne preiskave. Partnerjeva vloga ni le čustvena podpora, ampak tudi pomemben del celostne obravnave plodnosti.
Čustvena bolečina je resnična
Ponavljajoče izgube nosečnosti niso samo medicinski izziv. So tudi globoka čustvena rana. Ženska lahko občuti žalost, jezo, zavist, strah, praznino, krivdo ali sram. Vse to so normalni odzivi na izgubo.
Še posebej težko je, ker okolica pogosto ne ve, kako se odzvati. Stavki, kot so “saj si še mlada”, “boš že spet zanosila” ali “vsaj veš, da lahko zanosiš”, so lahko dobronamerni, a zelo boleči. Izguba nosečnosti ni manjša zato, ker se je zgodila zgodaj.
Dovoli si žalovati. Dovoli si govoriti ali molčati. Dovoli si odpovedati srečanje, če ti je pretežko. Dovoli si poiskati pomoč, če se ti zdi, da sama ne zmoreš več nositi vsega.
Kako si lahko pomagaš v obdobju po izgubi?
Po izgubi nosečnosti ni pravega urnika okrevanja. Telo in srce potrebujeta čas. Nekatere ženske si želijo takoj znova poskusiti, druge potrebujejo več odmika. Oboje je normalno.
Ponavljajoči se spontani splavi odprejo veliko vprašanj, na katera si nihče ne želi iskati odgovorov. A iskanje odgovorov je lahko tudi začetek novega občutka varnosti. Ko razumeš, katere preiskave so možne, kateri dejavniki se lahko preverijo in kdo ti lahko pomaga, se občutek popolne nemoči lahko počasi zmanjša.
Mnoge ženske po ponavljajočih se izgubah pozneje donosijo zdravo nosečnost, spontano ali s pomočjo strokovne podpore. To ne izbriše prejšnjih izgub, lahko pa prinese upanje, da tvoja zgodba še ni zaključena.
Tvoje telo ni tvoj sovražnik. Tvoje telo je šlo skozi izgubo in potrebuje nežnost, razumevanje ter pravo podporo. Zaslužiš si odgovore. Zaslužiš si sočutje. In zaslužiš si, da na tej poti nisi sama.
OPOZORILO: Informacije v članku so zgolj informativne narave in nikakor ne nadomeščajo strokovnih zdravstvenih nasvetov ali navodil za zdravljenje katerega koli zdravstvenega stanja. Uporabniki se morajo glede vseh vprašanj v zvezi s svojim zdravjem obrniti na zanesljiv zdravstveni nasvet pri svojem osebnem zdravniku.
